e-Gora
Naš spletni časopis

 

Domov
Novejše
Info
Prijava

e-Gora, št. 1, letnik 1, 2006


Kazalo

tabela 1   tabela 3   tabela 4  

 

 

 

 



E-Gora
Copyright ©2006 FranceS
10007

KAKO NISEM LETEL V BOHINJ

Janez Kocjan - JanKo


Črtica o letenju v Julijcih, septembra 2004.

Že vse popoldneve od začetka septembra gledam proti Julijcem, ob večerih pa "srfam po netu" in preučujem vremenske napovedi. Ali bo vreme vdržalo do sobote, ko nimam službenih obveznosti ali se bo "sesulo" kot toliko vikendov letos.
Praktično letim samo ob delavnikih dopoldne, kadar imam večerno službo.
Kolegom iz kluba sem obljubil, da jih pokličem, ko grem s padalom na Triglav (Kredarico), a si v petek ne upam poklicati, kajti nisem gotov, da vreme vzdrži, saj se od zahoda zopet bliža vremenska motnja. Hoja do Kredarice s padalom na hrbtu (okrog 20 kg) pa ni mačji kašelj. Ne upam si raskirati kritike in nejevolje kolegov. Zato se odločim: Zjutraj grem sam v Vrata, tam pa: Ali nesem padalo ali pa le planinski nahrbtnik in si privoščim enodnevno turo po Bambergerjevi na "Vrh", navdol pa čez prag, nato peš do Mojstrane in z avtobusom domov.
Ob 4,30 se zbudim, pokličem sina Miho in ga še enkrat prosim, da me odpelje v Vrata.
Ob petih že voziva proti Gorenjski. Odločitev, da bom nesel padalo na Kredarico, pade že med vožnjo po gorensjki ravnini, saj je nebo kristalno jasno, zunaj pa popolno brezvetrje.
Ob šesti uri sva v Vratih. Hitro se preobujem, poslovim z Mihom, ga kot vedno prosim, naj za milega boga vozi počasi in previdno ter "zadegam" 20 kg na rame.
Že na poti, proti Aljaževemu domu v Vratih (1015 m) se odločim: “Mesec pred srečanjem z Abrahamom, pač ni najbolj primerno izzivati po Tominškovi, zato jo mahnem, po poti čez Prag.” To sicer pomeni precej več kot 4 ure zmerne hoje do Staničevega doma. Odločim se za zelo počasen tempo s čim manj postanki.
Pri izviru Bistrice si privoščim, brez snemanja nahrbtnika, požirek in osvežitev obraza s kristali izpod Stene.
Počutim se odlično. Tempo je pravi, zagrizem v skale in dobro mi gre. Naredil se je prekrasen dan.
Že pred osmo uro sem pod Pragom. Tam si privoščim 5 minutni počitek brez snemanja nahrbtnika, nato pa naprej v kline. To je precej neroden del poti, ogromen nahrbtnik za padalo se mi kar naprej zatika za skale, ki se mi zdijo nenavadno nizko, saj običajno s planinskih nahrbtnikom tukaj nikoli nimam težav.
Malce čez deveto sem že v melišču pod Begunjskim vrhom (2461 m). Čeprav nisem žejen, saj sem vzel s seboj 3 l vode in jo vso pot lepo po požirkih srkam, si vseeno želim poizkusiti vodo iz begunjnskega izvira.
Tako lepe spomine imam na čas, ko sem šel prvič na Triglav, S seboj sem imel le "termosko" čaja, ki sem ga ob malici nad Kozjo dnino na Tominškovi poti, dokončno izpil. Seveda sem trpel hudo žejo zato mi Begunjski studenec pomeni "oazo" v mojih mladostnih spominih neizkušenega gornika.
To pot mi je pomenil mejnik, ko se pot prevesi v zadnjo uro hoda do Staničeve.
Res sem se ga razveselil, tako kot vedno, pa tudi vode sem se napil, pa čeprav nisem bil žejen. Kar tako za spomin.
Na poti do roba Triglavskih podov sem srečal prve planince, ki so se spuščali s Kredarice.
Do tu sem imel popolen mir, ki mi je ponovno omogočil srečanje s samim seboj.
No ne ravno do tu, že kar dobre pol urem sem od spodaj, za seboj, slišal glasno pogovarjanje in klicanje njih, ki mislijo, da so gore za postavljanje in napihovanje, ne pa za uživanje miru ter duhovno izpolnitev.
Dom Valentina Staniča na Gubah (2332 m) me je pričakal v soncu, a mrk in hladen tako kot vedno. Ne vem kaj se mi je zameril ta sicer urejen in čisto običajen objekt.
Mogoče slabe izkušnje iz mladosti, ko je tam kraljevala kar stroga oskrbnica, ki ni kazala veliko razumevanja za naše mladostniške norčije in "pametovanja".
Najprej sem si privoščil pošten "strečing" (raztegovanje mišic), saj to izvajam že več kot deset let in me vedno reši trdih mišic, ki se pojavijo, po daljšem počitku.
Po temeljitem počitku in malici se odpravim čer Rž (2538 m) proti Kredarici. Ta pot zahteva kar dobro uro, pa še vzpon čez Prag me je kar malo utudil. Se pozna, da letos nisem opravil dovolj km, ne s kolesom in ne po gorah.
Ker je ura že čez enajsto, sonce pa pripeka kot v najlepšem avgustovskem dnevu, bi tu pod Ržjo že moralo malo "gor vleč'i", a tu na tej strani (S, SV) ni nobenega vetra. Pravi mir in blaženost, ki me prepriča, da sem naredil prav, ko vlečem ta “križ” na goro, saj bo polet proti Bohinju, božanska mana na utrujene noge in hrbet. Izstop na greben Rži me prepriča v to, saj iz Krme navzgor "žge" kar precej močan vgornik. Prepriča me, da bo na Kredarici idealno za start in polet proti Velemu polju in Bohinju. Kar nosilo me je proti Kredarici. Veselo prepričanje, ki se je zakoreninilo vame, se je ob vzponu na vršni plato Kredarice začelo kaj hitro topiti. Zopet premočno pihala za varen start in zopet bom moral čakati popoldne, da veter malo popusti in omogoči varen start. Čeprav sem, glede na bližajočo vremensko motnjo od zahoda, pričakoval zahodnik, ga tu na zavetrni strani Triglava ni bilo čutiti. Le močan vzgornik, ki pa je bil verjetno seštevek vgornika in JZ ali J vetra.
Da dan ne bi šel v nič in ne bi izgubljal živcev v brezplodnem čakanju, sam pospravil nahrbtnik s padalom v Triglavski dom na Kredarici (2515 m), vzel nujno opremo, kot so: kapa, rokavice, vetrovka, voda in čokolada ter jo mahnil na Triglav. Dve "ur’ci", ena gor in ena dol, če ne štejem postanka na vrhu, bi že morale pomeniti čas, ko se tu v visoko-gorju dopoldanski vetrovi umirijo.
Ko zlezem na Mali Triglav (2725 m) začutim na obrazu precej "juga", mogoče že malo JV-zhodnika. Kar malo mi je žal, saj imam občutek, da bi se v tem vetru lepo letelo proti Bohinju. Verjetno bi celotno "ruto" stal na "gasu", a saj ne bi bilo prvič, pa še zaloga višine v takšnih pogojih letenja običajno ostane kar solidna.
Ko pridem na vrh Triglava (2864 m), mi je dokončno žal, da sem šel na vrh in verjetno zamudil priložnost za sicer malo zahtevnejši start, a lepo pobiranje na južni strani Triglava, mogoče celo do vrha ali čez, ter solidno rezervo višine za "gospodsko" planiranje v Bohinj, tako kot sem načrtoval že doma in ves čas vzpona čez Prag.
A ker sem že na vrhu, se po obveznem "fotkanju" odpravim na ogled zahodnega vršnega roba, saj se mi zdi, da je edino tam primeren prostor za koliko-toliko varen start z jadralnim padalom na vrhu Triglava. A me ogled terena ponovno prepriča, da bi startal z vrha Triglava samo za ceno življenja, pa še takrat bi trikrat premislil.
Hitro se odpravim navzdol, saj me prihod zelo glasne skupine planincev na vrh, spravlja v slabo voljo, pa še malce sem razočaran, ker sem se zopet uštel v oceni pogojev v zraku.
Okrog dveh popoldne sem nazaj v Triglavskem domu.
Že ko sem se spuščal s Triglava proti Malemu Triglavu je JZ popusti. Ko sem na Kredarici, veter praktično poneha. Tu spodaj vlada tako rekoč bonaca.
Vetrnica vetrne električne centrale že dolgo miruje, a je še vedno postavljena v smeri JV - SZ.
Vseeno raztegnem mojega "promisa", ki je za "alpsko letenje" pri startu precej živahna stvarca, a se v zahtevnih razmerah obnaša zelo hvaležno. Majnša stranska zapiranja ne vplivajo na smer letenja, vačja pa z lahkoto kontroliram in običajno že z enim potegom komande "izpumpam".
Torej, raztegnem, se pripnem in čakam na primerni sunek vetra za start.
Čakam, a nič.
Tudi po desetih minutah nič.
Tudi po petnajstih, še vedno nič.
Ker mi je žal padala, ga tu, na JV strani vršnega platoja Kredarice, nočem na silo vleči po ostrem "skrotju", raje še malo počakam, da pihne in potem lepo potegnem v "rikverc", saj pri tem startu lahko lepo kontroliram krilo, da ne zapnem vrvic za ostre kamne.
A, glej ga zlomka.
Namesto v hrbet mi je začelo pihljati v nos. To pa pomeni od SZ.
V začetku le toliko, da se je čutilo, a že po nekaj minutah mi je padalo "prirolalo" do nog. Pošteno je potegnilo od ledenika s SZ strani.
Tudi vetrnica vetrne centrale se je obrnila za 180 stopinj!
Vprašam se: “Le kaj naj to pomeni? Saj ni mogoče, da je samo v nekaj minutah južni veter obrnil v tako močan zahodnik.” Ker imam padalo pri nogah, start v to smer ni več mogoč, čakanje pa tudi ne pelje nikamor, se hitro odločim, "nažlamam" padalo na desnico, pa hajdi na severno stran platoja.
Tam je velika ravnina, če bo pihalo od SZ ali S se da tam lepo "potegiti", pa še varna prekinitev starta je možna.
Tu sem že startal na SV veter in nisem imel nobenih težav.
A danes je drugače. Čim imam krilo nad glavo, mi ga rotor, ne resnični, a po efektu čisto pravi "dusty", zavrti "a la negativa", na srečo sem še trdno na tleh.
Nemogoč start.
Previdno ravnanje padala na ostrem kamenju in priprava na ponoven start mi pobere veliko časa. Nobenih ostrih potegov za vrvice si na tem skrotju ne smem priviščiti, saj so nekateri kamni ostri kot nož.
Dvignem drugič. Rotacija krila v nasprotno smer. Enostavno ga ne morem kontrolirati. Zopet se mi maščuje velika živahnost "promisa" pri startu.
Normalno, da prekinem in že bentim sam nad sabo, kakšen "štor bedast sem", da še vedno ne znam lepo vzvratno startati.
A ni vsega krivo neznanje, kriv je veter, ki se spreminja iz JV v SV in tu pred Triglavom išče pravi prehod, vmes pa rotira v vse možne smeri.
Predno uspem poravnati krilo, mi priskoči na pomoč prijazen planinec, ki ga je moje "čaranje" privabilo izpred koče na Kredarici. Ponudi mi pomoč, medtem, ko se pohvali, da je tudi sam že "probal skakat" iz domačega "kucla" nekje na Dolenjskem. Seveda sem mu hvaležen saj sem pod letalnim kombenizonom že pošteno premočen. Tudi ura se je že močno približala četrti, kar pomeni, "da Bohinja danes, videl ne bom", če pa bom letel v Krmo ali Vrata, me čaka več kot dve uri pešačenja do Dovjega na avtobus, ki ga nazadnje lahko še zamudim.
Zato, sprejmi ponujeno pomoč ter izkoristi prvo zatišje, za pameten in naštudiran šolski start.
In res. Priložnostnega znanca podučim, kako naj mi poravna krilo in kako mi ga na sredini rahlo privzdigne, tako, da se pri startu čim hitreje napolni z zrakom. Delo mu gre dobro od rok, se vidi, da ima res nekaj izkušenj in že sem pripravljen na start.
Pogledam na uro. 16,15.
Počakam na prvo umiritev ozračja in eksplozivno potegnem.
Krilo je v trenutku nad mano, a vidim in čutim, da je mehko, že ga obrača v levo, v levo grem tudi sam. V naslednjem trenutku sva že oba obrnjena desno, pospešujem, še nekaj korakov in moral bom prekiniti. V tistem trenutku "prime", še dvakrat se dotaknem tal in že letim.
Od veselja zavriskam.
Sekunda ali dve in že sem nad Podi. Veter čutim z desne, torej le piha od SV. Zdi se mi čudno. Ker se ne počutim varno, peljem naravnost ven nad "Steno", saj je nad dolino najbolj varno. Bojim se rotoja izza Cmira, če bi bil slučajno nizek in preveč desno.
Predno "prestopim" severno steno tam nekje kjer pride iz stene “plezalna slovenska smer”, vidim navezo, ki ravno pospravlja opremo. Zavriskamo si v pozdrav in v trenutku sem več kot 1000 m nad trdno podlago.
To je občutek, ki poplača vse napore današnjega dne.
Tudi če pristanem v Vratih, na prodiščih Bistrice, so poplačane vse današnje muke.
Hitro sem prepričan, da piha zmeren SV, ker je že pozno popoldne ni pričakovati nobene termike, zato se odločim, da v loku obletim Cmir, z druge strani pa se "naslonim" na greben Črne gore, potem pa bomo videli, do kje bo šlo.
In šlo je.
Za Cmirom sem imel še vedno odličnih 2000 m, na polnem gasu pa sem letel dokaj hitro proti zmernemu SV, ki ga je greben lepo kanaliziral, tako, da se mi je na trenutke celo oglasil "vario" s + 0,1 > + 0,2 m/s.
Naprej od Cmira, tam kjer je naravni lonec, vrh nad njim pa se imenuje Nad kuhinjo špica (2266 m) je zares “kuhalo”. Dobim solidno dviganje in veselo zavrtim na fantastičnih 2400 m, kar mi zadostuje za planiranje do konca doline Krma, če le ne bo čelni veter preveč ojačal.
A zgodilo se je tisto kar se v tem času zgodi okrog pete ure popoldne. Veter je počasi popuščal, jaz pa sem lepo planiral nad grebenom Črne gore proti Mojstrani. Že sem čutil, da danes ne bom več veliko hodil in že sem načrtoval, kje v bližini Jesenic bom pristal. Na koncu grebena sem imel še vedno 1600 m, zato sem se zapeljal naravnost do Jerebikovca (1593 m).
Tam pa me je čakala streznitev.
"Požiralo" me je do - 4,0 m/s, tako, da sem za trenutek pomislil na pristanek pod mojtranškim smučiščem. Ko pa sem zapeljal vstran od Jerebikovca, se je propadanje umirilo in že sem bil prepričan, da bom “planiral” čez Bistrico, do bližine ceste Jesenice - Kranjska gora.
No pa sem se še enkrat zmotil, saj je dolina tako dobro držala, da sem nad cesto naredil kar tri zelo strme zavoje za zbijanje višine in lepo pristal na travniku za Aljaževim spomenikom (680 m).
Tu v dolini je bilo prijetno toplo, meni, ki je uspel zelo lep prelet s Kredarice do Dovjega v dolžini 12 km, pa je bilo že močno vroče, zato sem zmetal s sebe letalno opremo, si slekel premočena oblačila ter si gol do pasu privoščil zadnjega, pol litra vode na dušek.
Ura ni dopuščala lenega pospravljanja, zato sem z zlaganjem opreme nagonsko pohitel. To se mi je bogato obrestovalo, saj je tik predno sem prečkal cesto, iz kranjskogorske smeri že prihajal avtobus, ki me je pripeljal praktično do doma v Medvodah.
Gorniško-letalna tura 18. septembra 2004, je tako od šestih zjutraj do petih popoldne, trajala kar 11 ur.
Bilo je lepo in vredno truda.


Start ture: 6,oo uri
Čas hoje: 5 ur
Prihod na start: 12,15 uri
Višinska razlika: 1500 m
Čas starta: 16,15 uri
Čas letenja: 45 min
Ura pristanka: 17,00 uri
Preletena razdalja: 12 km
Višinska razlika: 1835 m
Datum gorniško-letalne ture: 18.09.2004
Fotografije: JanKo.
Janez Kocjan - JanKo.


nedelja 03.december 2006 - 12:45 - JanKo. - jankoc@yahoo.com

Abraham na vrhu
poravnan na Kredarici
izza Cmira
pogled na Mojstrano in Dovje
pristanek ob Aljažu


Komentarji
 

***pico
34.204.52.16
174221 (90878,34539,48804)
1633 (836,345,452)