Ko sva doma sredi junija 2024 zajahala kolesi, še nisva imela izdelanega načrta poti. Želela sva se zapeljati do izvira Rena ter nato kolesariti ob njem. In ko sva se po 113 dneh vrnila domov je bilo za nama kar 4600 prekolesarjenih kilometrov in skoraj 22 tisoč višinskih metrov vzpona. Kolesarila sva večinoma ob evropskih rekah ter prečkala pogorja med njimi. Darja je imela električno kolo, jaz pa sem še vedno pristaš stare tehnologije. Trdil sem, da vozim b-bike, kjer b pomeni vir energije, na primer Bier ali bolj spodobno "bio". Odločila sva se za prenočevanje v sobah, zato je bilo prtljage bistveno manj, kot če bi kampirala. Še vedno pa sva vsak tovorila okoli 15 kg v treh torbah.

To so zapiski o tej najini poti.



Končno sva uspela opraviti vse domače obveznosti pa še vreme se je izboljšalo. V Ljubljani sva se vsedla na kolesi ter odpedalila ob Savi proti Gorenjski. Ustavila sva se na Brezjah in prižgala vsak svojo svečo. Nisva namreč hotela ponoviti napake z začetka lanske sezone, ko sva na Brezjah le spila pivo in nato vsa utrujena s težavo prikolesarila v Martuljek. Za razliko pa sva na koncu iste sezone na Brezjah prižgala svečo in pot do Martuljka je bila prava malenkost. Na letošnjem kolesarjenju sva zato nekajkrat ob ogledovanju cerkva tudi prižgala svečo za srečo in za lepo vreme. Najbrž pa sva to, predvsem v prvem delu poti, počela preveč pogosto saj je bilo vreme skoraj vseskozi lepo sončno ter večinoma celo preveč vroče. Očitno vpliva sveč ne gre podcenjevati.


Z Brezij sva pot nadaljevala na Dovje in tam prespala. Naslednji dan sva prišla do Zilje ter ob njej po zložni kolesarski poti do vasi Čajna in naprej do vasi Koče. Slovenščina je tu že skoraj izginila. Kot nama je povedala mlada domačinka, so se v šoli sicer nekaj malega učili slovenščine, a se je niso nič naučili. Njeni stari starši pa so še govorili slovensko in so ta jezik uporabljali, kadar niso želeli, da bi otroci vedeli, kaj se pogovarjajo.

Sledil je precej strm in vroč vzpon skozi Lesno dolino do sedla Kartitscher, kjer izvira Zilja, na sever pa iz iste močvare teče proti Dravi Ziljski potok (Gailbach). Sledil je lep spust v Dravsko dolino. Še postanek ob kavi pred tovarno Loacker in že sva bila pri uradnem izviru Drave. Pot sva nadaljevala po Pusterski dolini (Pustertal) do Brixna. Ker se nama nikamor ne mudi, sva cel letošnji praznik državnosti preživela v Brixnu in obujala našo staro zgodovino. V bitki pri Innichenu v Pusterski dolini blizu izvira Drave so namreč Karantanci uspeli zaustaviti prodiranje Bavarcev, a so kasneje iz političnih razlogov brixenski škofi za več stoletij dobili v last Bled z okolico. Zato še danes slike Bleda krasijo najpomembnejšo sobo brixenskega škofovskega dvorca.


Pot sva nadaljevala mimo Bozna do sotočja rek Eisack in Etsch, kjer stoji velika zgradba podjetja Salewa s plezalnimi stenami, trgovino in okrepčevalnico imenovano Salewa bivak. Ta naju je za nekaj časa zadržala.
Nato sva se obrnila po Vinschgauu ob reki Etsch navzgor. Pot po Južni Tirolski sva zaključila v idiličnem mestecu Glurns, kjer sva se obrnila proti Švici.


Kolesarska pot po dolini Müstair je predvsem gozdna pot. Prenočiva v starinskem hotelu pri sveti Mariji. Naslednji dan pa zopet po gozdnih cestah in strmih poteh navzgor mimo Črvive vasi, vsaj tako sva midva preimenovala vas Tschierv. Končno po glavni cesti na vrh 2149 m visokega sedla Ofen (Pass dal Fuorn). Sledil je dolg in lep spust v dolino reke Inn do po najino "zamorske vasi" (Zernez). Ob Innu sva nato kolesarila skozi St.Moritz in naprej preko prelaza Maloja ter se spustila v lepo starinsko italijansko mesto Chiavenna. In nato zopet navzgor v Švico.



2115 metrov je bil visok prelaz Splügen, ki naju je po približno 700 kilometrih pripeljal do Zadnjega Rena (Hinterrhein). V lepem vremenu sva uživala v pogledu na še zasnežene hribe. S prelaza sva se spustila 12 kilometrov do vasi Splügen in nato še 13 km navzgor ob Renu. Vendar čisto do izvira nisva uspela priti, ker je zadnji del doline vojaško strelišče in je bilo zato neprehodno.








Ren ima dva izvira in sicer Prednji Ren (Vorderrhein) in južnejši Zadnji Ren (Hinterrhein). Midva sva se odločila za slednjega, ki se pričenja v dolini pod prelazom San Bernardino. Po dobrih petdesetih kilometrih se mu v kraju Reichenau pridruži Prednji Ren in od tu naprej se reka imenuje le še Ren.

Zadnji Ren je ustvaril impozantno sotesko, ki je bila v zgodovini zelo težko prehodna zato so jo imenovali Via Mala. Najprej sva si ogledala sotesko Rofflaschlucht in nato še zelo turistično sotesko, imenovano kar Via Mala.





Kolesarjenje sva nadaljevala ob Renu. Dolina se razširi in postane vinorodno področje. Ustavila sva se v Churu, glavnem mestu kantona Graubinden, nato pa sva si ogledala "originalno Heidijino vas" in prenočila v zdraviliškem mestu Bad Ragaz.



Pot sva nadaljevala ob Renu skozi Lichenstein do Bodenskega jezera. Tam sva se odločila za severno stran. Kolesarila sva ob plažah, skozi slikovite vasi in stara mesta. Te obale je več, kot je premore naša država. Ker končnega cilja svojega kolesarjenja še nisva poznala, se nama ni nikamor ne mudilo. Tako sva si med drugim ogledala otok mesteca Lindau, pa Friedrichshafen z zanimivim Zeppelinovim muzejem in z veliko veselico na obali.




Kolesarjenje sva nadaljevala do mesta Neuhausen in si z obeh strani ogledala Renske slapove, ki so pravzaprav brzice, a zelo mogočne.



Malo po švicarski strani, malo po nemški sva nato sledila Renu, ki je tu že mogočna in široka reka. Mejo sva prečkala po lesenem pokritem mostu, pa po jezu elektrarne in seveda večkrat po cestnem mostu.

Končno sva prikolesarila do Basla. Še malo in po enem mesecu ter približno 1200 kilometrih sva nato prišla v Francijo. Hrana je dobra in vino tudi. Pa še cene so postale malo bolj znosne. V Baslu se Ren obrne proti severu in tudi midva mu slediva, pretežno po francoski strani. Tako sva prekolesarila Alzacijo, kjer sva si ogledala kar nekaj zanimivih mest in vasi, med njimi Mulhouse, Neuf-Brisach in Strasbourg, kjer sva si vzela čas za ogledovanje. Sprehodila sva se po starem delu mesta, se vzpela na zvonik katedrale, se peljala s turistično ladjico ter v katedrali prižgala svečo za nadaljevanje lepega vremena.



V Alzaciji sva ob Renu kolesarila skozi slikovite vasi večinoma po kolesarskih poteh po nasipu, ob njem, ali pa preko polj, ob močvirjih in skozi gozdiče. Končno sva prišla v nemško Porenje. Tu je bilo za naju veliko odkritje nemško mesto Speyer z velikim tehničnim muzejem, ki sva mu posvetila kar cel dan.



Sledilo je nekaj kilometrsko kolesarjenje ob industrijskem kompleksu kemijske tovarne BASF. Končno naju je razveselilo zgodovinsko mesto Worms. V tem svobodnem mestu so leta 1521 na cesarskem zboru Martina Luthra proglasili za heretika ter prepovedali širjenje njegovih idej. Ogledala sva si katedralo in v njej za vsak slučaj prižgala svečo, da najina sreča ne bi začela popuščati.

Pokrajina ob Renu počasi postaja en sam vinograd. Na griču nad vasjo Rüdesheim je velik spomenik združitve Nemških držav leta 1871. Do tja sva se zapeljala z žičnico, si ogledala spomenik in uživala v razgledu. Velik spomenik temu dogodku sva kasneje srečala tudi v Koblenzu na izlivu Mozele v Ren na tako imenovanem „Nemškem kotu“ (Deutsches Eck).



Pred vasjo Sankt Goar reka naredi zavoj okoli znamenite skalne stene, s katere je baje nekdaj zlatolasa Loreley s petjem zbujala pozornost čolnarjev. To je počela tako privlačno, da so čolnarji pozabili na skale v reki in zašli v pogubo. Danes nanjo spominja nekaj kipov in seveda pesem Heinricha Heineja.
Tudi naju je Lorelei tako pritegnila, da sva ji posvetila en cel dan. S trajektom sva se zapeljala preko reke, se v rahlem dežju peš vzpela na vrh 125 metrov visoke razgledne skalne stene ter se nato sprehodila po stezi preko pobočja nazaj do reke.

Pot naju je nato ob Renu vodila v Remagen, ki je postal znan predvsem zaradi mosta preko Rena, za katerega so se v drugi svetovni vojni zavezniške sile borile 18 dni in ga končno tudi zavzele. To jim je vse dokler ni bil most dokončno porušen omogočilo hitro napredovanje na drugi strani reke. Mosta niso nikoli več obnovili in danes so vidni le še zidovi na obali.

Poromala sva tudi do katedrale v Kelmorajnu, kot se je Köln nekdaj po naše imenoval. Seveda tudi tu ni šlo brez prižiganja sveče za srečo in lepo vreme. To je bilo še toliko bolj pomembno, ker je zadnja dva dneva občasno deževalo. Učinek sveče je bil takojšen.

Kolesarjenje skozi velika nemška mesta je bilo presenetljivo enostavno – večinoma po kolesarskih stezah skozi parke ob reki. Velika industrijska področja pa so predstavljala večji orientacijski izziv, saj so se ceste pogosto končale pri vhodih v tovarne. Od Düsseldorfa dalje pa je najina pot večinoma potekala po protipoplavnih nasipih in ob njih. Nekajkrat sva se tudi s trajekti zapeljala na drugo stran Rena.

Na Nizozemskem se Ren razširi v delto. Sledila sva enemu od rokavov vse do izliva v morje pri Hoek van Holland. Dežela je prepredena s kanali, ob katerih stoje mlini na veter, ki pa v resnici niso mlini, ampak so večinoma namenjeni črpanju vode iz kanalov.


Tako sva po več kot 2300 kilometrih v skoraj dveh mesecih od doma prikolesarila do konca Rena. Sklenila sva, da to za naju še ni konec kolesarjenja in sva se obrnila proti jugu.


Naprej: Od Severnega morja do Donave, 15.8. do 10.9.2024 (1069km, ↑4243m, 27 dni)

Na začetek



France

Prispevek objavljen: nedelja 22.december 2024 -12:57
Zadnji popravek: petek 30.maj 2025 - 19:37

Komentarji