V turističnem uradu v Hoek van Holland na izlivu Rena v morje nama je prišel v roke prospekt za ladijco, ki vozi na drugo stran. In tako sva se naslednje jutro zapeljala preko zaliva, ki je tudi pristanišče za velike ladje. Sledilo je kolesarjenje proti jugu po industrijskem področju in nato po tipično nizozemski pokrajini.
Tretji dan sva prišla do belgijske meje. Je pa ta v vasi Baarle videti precej nenavadno. Večje število parcel znotraj nizozemskega področja namreč pripada Belgiji. Sledilo je kolesarjenje po Belgiji in ob Albertovem kanalu do nizozemske meje pri kraju z večkrat slišanim imenom Maastricht. Prespala sva raje v sosednjem manjšem kraju Valkenberg.
Vaalserberg: najvišji vrh Nizozemske
Vaalserberg: nizozemski stolp
Pot z Vaalserberga v Aachen
Naslednje jutro sva se lotila vzpona na najvišji vrh Nizozemske - Vaalsenberg, visok celih 322 metrov. Je pa stvar malo nerodna, ker je najvišja nizozemska točka na tromeji, belgijci pa so tik ob njej postavili razgledni stolp. Nizozemci so bili zato prisiljeni postaviti svoj razgledni stolp in restavracijo malo pod najvišjo točko.
Krsta Karla Velikega v aachenski katedrali
S tromeje sva se po gozdni cesti spustila v Nemčijo do bližnjega Aachna. Sicer v začetku nisva nameravala v mesto, a je bilo tam laže najti dostojno prenočišče. Pa se je izkazalo, da naju je Aachen s svojo zgodovino in Karlom Velikim tako pritegnil, da sva tam ostala kar štiri dni.
Proti vrhu Signal de Botrange,
Tudi na najvišji vrh Belgije pripelje cesta. Aachen sva zapustila po kolesarski poti, ki sledi nekdanji železnici Vennbahn do Luksenburga. Po dobrih petdesetih kilometrih sva jo zapustila in odkolesarila po gozdnih cestah navzgor v Ardene do 694 metrov visokega vrha Signal de Botrange. Tu je dalo njegovo veličanstvo, belgijski kralj, pred skoraj sto leti dalo zgraditi šest metrov visoke stopnice, ki ne vodijo nikamor. In tako lahko še sedaj vsak belgijec zadiha zrak na višini 700 metrov.
Po nekdanji železnici v Ardenih
Večer v Trierju
Pot sva nadaljevala preko nemških Ardenov in pogorja Eifel vse do vinorodne Mozele. Tu sva se morala navaditi, da je v lokalih skoraj nemogoče dobiti pivo - vsi pijejo vino. Ob Mozeli sva se ustavila tudi v Trierju, lepem starem mestu, in počastila še enega velikega Karla. Temu so postavili velik spomenik, darilo LR Kitajske. Sicer pa baje Marxovo rojstno hišo obiskujejo večinoma kitajske skupine turistov.
Nato sva odkolesarila navzgor do Nancyja, glavnega mesta Lorene. Vmes sva v Luksemburgu tik ob tromeji za kratek čas vstopila v schengensko območje in ga nato na koncu vasi tudi hitro zapustila.
Nancy - Place Stanislas
Kanal Marna-Ren
Ploščad za dviganje/spuščanje ladij Saint-Louis Arzviller
Pot naju je iz Nancyja vodila ob kanalu Marna-Ren. Ta poteka po obrobju Vogezov in ima zaradi višinskih razlik zelo veliko zapornic. Najbolj impresivna pa je ploščad za dvigovanje ladij 45 metrov visoko.
Preko Rena v Nemčijo
V Strasbourgu sva ponovno prišla do Rena. Tu sva preživela en dan ob turističnih aktivnostih. Z ladijco sva se peljala po reki blagozvočnega imena l'Ill in se sprehajala po starem delu mesta. Le v katedralo nisva šla zaradi dolge vrste pred njo. Zato tudi nisva prižgala sveče za lepo vreme. To se nama je že naslednji dan maščevalo – preko Rena v Nemčijo sva kolesarila že po dežju. Ta naju je občasno spremljal vse naslednje dni.
Od Rena sva se vzpela v Schwartzwald, kjer je pokrajina že bolj prijetno domača. Tam sva srečala baje največjo uro s kukavico na svetu in se v vasi Triberg sprehodila ob najvišjem slapu v Nemčiji. To ni drugega kot le potok z veliko brzicami, a je sprehod ob njem prav prijeten. Seveda sva si privoščila tudi originalno schwartzwaldsko torto.
Navzgor skozi Schwartzwald
Preko Schwartzwalda sva se ob potoku Breg spustila do Donaueschingena. Tu se Bregu pridruži potok Brigach in skupni potok se nato imenuje Donava. Da pa bi bila stvar lepša so nekdaj na vrtu palače v Donaueschingenu zgradili vodnjak in ga proglasili za uradni izvir Donave.
Donaueschingen: vodnjak, ki so ga proglasili za izvir Donave
Poletje se je že prevesilo v jesen, a midva še kolesariva. Od izvira sva sledila Donavi vse do Dunaja. Ta se je iz bistrega potočka zelo hitro spremenila v široko rjavo reko. Ustavila sva se v več zanimivih mestih in vaseh.
Ob Donavi
Ulm
Od samostana Weltenburg sva se s turistično ladjico zapeljala skozi 6 kilometrov dolgo zožitev reke imenovano Donaudurchbruch.
Presenetljivo je prvih 86 dni kolesarjenja minilo brez kakršnihkoli kolesarskih defektov. Ko pa sva prišla do Donave, so se pa pričele težave. Najprej se je pojavila drobna luknjica v Darjinem zadnjem kolesu. Zamenjal sem zračnico, a je kolo po dveh dneh zopet spustilo. Končno so nama v kolesarski trgovini zamenjali plašč in zračnico pa je bil problem rešen. Naslednji dan pa je bilo prazno prednje kolo. Menjava zračnice je zalegla za štiri dni vožnje, nato pa še eno flikanje in kolo je zdržalo do doma. Pri teh težavah sem bil zelo vesel, da sem s seboj vozil električno kolesarsko tlačilko.
Leitheim (21.9.2024)
Po stotih dneh vožnje se je pa oglasilo moje kolo. Zadnje kolo je pričelo nenadoma in brez posebnega razloga nenavadno ropotati. Hitro sem ugotovil, da je počil obroč. Na srečo se je tudi za tako nesodobno kolo našel nadomesten obroč v eni od mnogih kolesarskih delavnic ob poti. In nato ni bilo nobenih težav več vse do doma.
Prihajava v Passau
Ko sva prišla v Passau, zadnje nemško mesto ob Donavi, je pričelo močno deževati. Slavolok naju opomni, da prihajava iz dežele piva v vinsko področje.
Passau-Linz z ladjo
V Passavu nama je uspelo ujeti letošnjo zadnjo vožnjo ladje po Donavi do Linza. Kolesi sva postavila na konec spodnje jedilnice ter nato nekaj ur preživela ob enakomerni vožnji mimo vasi in skozi dve ali tri zapornice ob kavi, zajtrku ter na koncu še pivu in hrani.
Ob Donavi v bližini Dunaja sva srečala tudi nekaj posledic nedavnih poplav in nekajkrat je bilo potrebno po obvozih. Vreme se je shladilo, za sonce pa sva poskrbela s prižiganjem sveče v katedrali.
Po 4400 kilometrih sva ugotovila, da je bilo najino doživetje v splošnem zelo prijetno, a da je počasi prišel čas za povratek. Zato sva na Dunaju zavila proti jugu. Kam in kako naju bo to prineslo pa tedaj še nisva vedela.
Vsake stvari je enkrat konec in tako se je končalo tudi najino kolesarjenje. Zapustila sva Donavo in se proti jugu prebila skozi središče Dunaja med fijakarji, avtomobili in množico turistov. Ogledala sva si Dunajsko Novo mesto in nato kolesarila preko gričevja Wechsel. Večinoma sva sledila kolesarski poti EV9.
Preko gričevja Wechsel
Jesensko jutro
Dobrodošla doma
Blaguško jezero
Postajalo je hladneje in v daljavi sva že lahko opazovala zasnežene vrhove. V Radgoni sva prečila Muro ter nadaljevala pot do Blaguškega jezera in naprej do Ptuja. Tu naju je premagala skušnjava pa sva se v deževnem vremenu z vlakom zapeljala do Ljubljane. Po treh mesecih in pol sva bila zopet doma.
