Gorništvo

France Sevšek

Gorništvo je ena od treh najlepših iger za odrasle. Kateri sta ostali dve, nisem uspel nikoli ugotoviti.

p. J. van Roux

Ljubil sem gore in sem se zmeraj znova vračal k njim. Tega nisem počel skokoma. Kadar sem se povzpel na kako goro, sem se potem prepustil njenemu vplivu in se potikal po njeni najbližji okolici, kot da bi tam kaj izgubil ali pozabil.

Julius Kugy[13]


Gore so človeka vedno privlačile in hkrati odbijale. Visokogorje je bilo negostoljubno, težko dostopno in nekoristno. Kot vse ostalo, kar je bilo neznano, so ga ljudje povezovali z mistiko. Naselili so ga z bogovi - kje pa naj bogovi prebivajo, kot na najvišjih vrhovih, ki so od daleč dobro vidni in vendar nedostopni. Samo spomnimo se Olimpa s Zevsom in njegovo pisano druščino, pa gore Kailash, kjer ne samo, da prebiva Šiva, ampak je tudi središče sveta, gore Sinaj, kjer je Mojzes srečal Boga in dobil dobro znane table, pa Slivnice in Kleka, kjer prebivajo čarovnice, in Triglava, ki naj bi tudi imel božje ime, in še in še bi lahko naštevali. Seveda je bilo vseskozi znano, da vrhovi gora niso prav udobna prebivališča za kogarkoli že in povezovanje bogov z njimi je bilo vedno le bolj ali manj simbolično.

Ljudi so zanimale gore le toliko, kolikor so jim pomagale preživeti. Zahajali so v gorske gozdove, na gorskih travnikih pa so pasli živino. Više so hodili le nabiralci rudnin, zelišč in popotniki, ki so poskušali prečiti prelaze na poti iz doline v dolino. Zato ni čudno, da so tudi gorska poimenovanja sledila uporabnosti. Poimenovali so nižje griče, gozdna pobočja, pa planine in prelaze. Od visokogorja pa so nosili imena le najvišji ali najbolj izraziti vrhovi, ki so služili za orientacijo ali določanje časa. In še ta imena so pogosto zelo enolična. Imamo kar nekaj Velikih vrhov, Špikov, Poldašnjih špic, rogov (Horn), belih gora itd. Tako na primer še danes domačini v Visokem Atlasu uporabljajo le imena za pobočja gora, ki so uporabna, imena nekoristnih vrhov pa so si šele nedavnotega izmislili evropski kartografi[1].

Poimenovanja celotnih pogorij so se večinoma pojavila zelo pozno. Svet, kjer so na primer pasli živino Savinjčani, so preprosto imenovali Savinjske planine. Planina je pomenila travnato ravnico v gorskem svetu, kjer so lahko pasli živino. Po Snoju [2] se prvotni pomen planine povezuje z ravnino, neporaščeno z drevjem. Beseda planšar pa naj bi nastala v narečnem razvoju iz planiščar, kar je izpeljanka iz planišče in planica. Podobno je tudi v nemščini. Beseda Alp [3] pomeni planino. Beseda se je nato prenesla na celotno pogorje, na primer Julijske Alpe, kasneje pa so jo pričeli uporabljati za označevanje vse gorske verige. Če bi bili dosledni, bi morali v slovenščini Alpe imenovati Planine.

Seveda pa se je vedno našel kdo, ki ni pristajal na ustaljen način življenja, sprejete razlage in predsodke. Ne iz koristi, ampak iz čiste zvedavosti si je drznil više v gore. Tak je bil najbrž mož, ki je pred 4600 leti končal življenje v bližini Hauslabjocha v Oetztalskih Alpah [4]. In švicarski menihi, ki so se leta 1307 poskušali vzpeti na vrh Pilatusa, a so za svoje dejanje poželi le grajo cerkvenih predsojnikov, saj naj bi na vrhu našla zatočišče nemirna duša Poncija Pilata, ki je ne smemo motiti. Leta 1336 se je pesnik Petrarca povzpel na Mont Ventoux in to svoje dejanje ovekovečil v pesmi. To je v Alpah prvi poznani opis občutka lepote, ki ga povzroči gora.[5] Zanimanje izobražencev za gore se je povečalo šele v 18. stoletju, ko je z Jeanom-Jacquesom Rousseaujem postalo moderno govoriti o naravi. Do tedaj so bile gore povezane predvsem z delom in preprostimi ljudmi in zato intelektualno nezanimive.

Tudi vzpon, ki ga štejemo za začetek alpinizma se ni zgodil zaradi veselja do gora. Leta 1492 se je namreč na ukaz kralja Karla Osmega Antoine de Ville vzpel na Mont Aiguille v francoskem Vercorju, ki se je do tedaj imenoval Mont Inaccessible. Vzpon je opravil z lestvami in derezami[5] ter bi ga zato lahko šteli tudi za začetnika zavarovanih plezalnih poti[6]. Tudi prvi vzpon na Mont Blanc se je dogodil po naročilu. V 18.stoletju se je namreč v Evropi prvič pojavilo javno sprejemanje in celo odobravanje raziskovanja narave in to ne zaradi koristi, ampak zaradi spoznanja samega. V letu 1760 je Horace Bénédict de Saussure, ženevski naravoslovec, botanik in raziskovalec prvič pripotoval v Chamonix in se takoj zaljubil v veliko Belo goro. Obljubil je nagrado vsakemu, ki bo našel pot na vrh. To je bila dovolj močna vzpodbuda za za pastirja Jacquesa Balmata, da je poskušal najti pristop na vrh gore, ki so jo domačini tedaj zelo pomenljivo imenovali tudi Prekleta gora (Mont Maudit). Na Balmatovo srečo je tudi chamoniškega zdravnika Michela-Gabriela Pacckarda privlačil vrh Mont Blanca - baje predvsem zaradi znanstvenih opazovanj. In tako sta 8. avgusta leta 1786 skupaj stala na vrhu najvišje gore Alp, prvi zaradi nagrade in drugi zaradi vedoželjnosti[7].

Obdobju spoznavanja in odkrivanja gora zaradi znanosti in večanja splošnega znanja je sledil čas, ko so v Alpe prihajali pustolovci zaradi sebe. Alpe so jim omogočile slast odkrivanja sveta, v gorah je bilo vedno mogoče najti kaj novega in tudi posamezni vzponi so bili avantura in odkritje, pa čeprav jih je pred njimi že kdo opravil. Pri tem so izstopali predvsem Angleži, ki so po Leslieu Stephenu poimenovali Alpe "igrišče Evrope". Odkrili so Švico in sprožili razvoj gorskega turizma. Temu veselju do gora, kot igrišču za odrasle, so kmalu sledili mnogi Evropejci in do leta 1865, ko je prvi človek stopil na vrh Matterhorna, je bila preplezana večina klasičnih smeri v Alpah. To je bila zlata doba alpinizma. Leta 1857 so v Londonu ustanovili Alpine Club, ki je do leta 1890 nabral že skoraj 500 članov[8]. Sledilo je leta 1862 avstrijsko društvo (Der Oesterreichische Alpenverein)[9], kasneje pa so nastala "alpska" društva po vsej Evropi. V nemškem svetu so jih imenovali Alpenverien, kar so nato dobesedno prevedli v slovenščino kot planinsko društvo. Glede na že prej povedano, je ta prevod malce neroden. Dobesedno je sicer pravi, saj Alp pomeni planino (tj. visokogorski pašnik), vendar pa v slovenščini uporabljamo za gorovje nemško besedo Alpe in ne Planine. Imena društev Alpine Club in Alpenverin pa so se nanašala na gorovje, to je na Alpe in ne na planine. Tako se na primer v Južni Ameriki gorniška društva pogosto imenujejo Club Andino, ker pač delujejo v Andih. Razmere so bile včasih zelo smešne, saj so, kot pravi Režek[10], "vzporedno delovala Planinska društva (npr. v Begunjah na Gor. in drugod) kot pašniške zadruge in SPD kot turistovska organizacija." Da pa bi bila stvar še bolj zabavna, se je v slovenščini uveljavila oznaka planinec" za člana planinskega društva in nato splošno za nekoga, ki zaradi zabave zahaja v gore. Za to dejavnost pa včasih srečamo celo besedo planinarjenje. Beseda planinec seveda pomeni planšarja ali nekoga, ki živi na planini, planinarjenje pa pašo živine na planini. Koliko je na nastanek tega poimenovanja vplival nekritičen stik z južnoslovanskimi narodi, ki so imeli le malo jezikovne in gorniške tradicije, je težko reči, je pa nedvomno to, nam tuje in smešno poimenovanje utrjeval.

Že od konca 19. stoletja so se pri nas pojavljali tudi izrazi tura, turist in turistika. Besedo tura smo najbž sprejeli preko nemščine, ki jo je prezela od Francozov. V francoščini izvira tour" iz latinskega tornare[11] in pomeni vrtenje, v prenesenem pomenu pa tudi krožno pot (npr. Tour de France). Tura je lahko kakršnakoli krožna pot, torej pot, ki se konča tam, kjer se je začela. Turist pa je tisti, ki opravi turo, torej se končno vrne na izhodišče poti. Če gremo v gore za zabavo, gremo na turo in smo turisti. Zato se je Slovensko planinsko društvo od ustanovitve proglašalo kot turistovsko in tudi, ko so leta 1921 ustanovili Skalo, so jo poimenovali Turistovski klub Skala. Danes je taka raba besede turist neprimerna. Z razvojem industrije in bogatenjem prebivalstva se je pri nas namreč razvila dejavnost, turizem, ki aktivno propagira in prodaja krožna potovanja, ture. Beseda turist je s komercializacijo pridobila omejen in slabši pomen. Turist je tako postal nekdo, ki začasno odpotuje na organiziran in nenaporen način. Tisti, ki so zahajali v gore, se tako niso hoteli več imenovati turisti. Zanimivo pa je, da je beseda tura ostala tudi v gorah - ohranila se je predvsem v zvezi s turnim smučanjem, kjer govorimo o smučarskih turah. Ko je turistika izginila iz gora, jo je očitno nadomestilo planinstvo. To je obžalovanja vredno, saj je bilo še kar nekaj drugih možnosti. Vseskozi je namreč za tistega, ki zahaja v gore, obstajal slovenski izraz "gorník". Videti je, da ga je prvi pisno uporabljal Gregorin v svoji leta 1937 izdani zbirki gorniških prevodov[12]. Očitno pa so bile še v petdestih letih s to besedo težave. Režek[10] je leta 1959 zapisal:

"Zato se je leta 1945, ne glede na ustaljeno rabo, menilo SPD primerno preimenovati, toda odpor konservativnih osebnosti je to pametno namero preprečil. Vendar smo že l. 1895 poznali gorske in ne morda planinskih vodnikov in od l. 1945 imamo Gorsko reševalno službo. Smiselno in pravilno bi se tudi PZS morala imenovati Gorovniška zveza Slovenije, ker združuje gorovnike - ljudi, ki se udejstvujejo v gorah, in ne planšarje in letoviščarje, ki jih dandanes pomenita zastarela izraza planinec in turist."

Nekaj let kasneje (1968) pa Lilijana in France Avčin nista več dvomila in sta Kugyjevo delo "Aus dem Leben eines Bergsteigers" prevedla "Iz življenja gornika" in izraz Bergsteiger tudi v delu vseskozi prevajala kot gornik.[13]

Danes najbrž ni več dvoma. Zahajanje v gore v prostem času imenujemo gorništvo. Besedo gornik prevajamo v nemščino kot Bergsteiger, angleški prevod pa je mountaineer. Od Leslija Stephena in njegovega "playground of Europe" je preteklo že veliko časa. Gorništvo se je iz igre za odrasle razvilo v dejavnost s svojo kulturo in tradicijo. Kot je že davno opazil Henry Hoek[14], kaže na to že samo dejstvo, da si sploh zastavljamo vprašanje, zakaj hodimo v gore. Nihče se namreč ne sprašuje, zakaj na primer igramo golf, šah ali tenis. Veliko knjig je bilo napisanih o filozofiji gorništva in še nastajajo nove[15]. Gorništvo danes pojmujemo kot zahajanje v gore zaradi gora in zaradi samega sebe. Sodobno gorništvo ni šport in ni borba za zmago nad naravo, ampak sožitje z njo. V gorah preživljamo del svojega časa, zato da jih spoznavamo in preko njih tudi sebe. Gorništvo je dejavnost, kjer v sodobnem svetu še lahko občutimo svobodo in kjer lahko sami odločamo o svoji usodi.

Literatura:

1
Claude Cominelli.
Ski dans le Haut Atlas de Marrakech.
Edifici Riera, Sant Julià de Lòria, Andorra, 1984.

2
Marko Snoj.
Slovenski etiomološki slovar.
Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 1997.

3
Doris Debeljak, Božidar Debeljak, and Primož Debeljak.
Veliki nemško-slovenski slovar.
DZS, Ljubljana, 1993.

4
Dieter Seibert.
Ötztaler Alpen.
Rosenheimer Verlag, Rosenheim, 1993.

5
Francois Damilano and Claude Gardien.
Faszination Berge.
Bruckmann, München, 1997.

6
Eugen E. Hüsler.
Die Avantgrade-Klettersteige in den Westalpen.
Bergsteiger, Aug. 2001, 17-23:17-23, 2001.

7
Yves Ballu.
A la conquête du Mont-Blanc.
Décuvertes Gallimmard, 1986.

8
Joe Bensen.
Souvenirs from high places.
Mitchell Beazley, London, 1998.

9
Matjaž Deržaj.
Planinski pozdrav.
Založba Mladika, Ljubljana, 1993.

10
Boris Režek.
Stene in grebeni.
Planinska založba Slovenije, PZS, Ljubljana, 1959.

11
Dictionnaire usuel illustré.
Flammarion, 1982.

12
Janez Gregorin, editor.
V borbi z goro.
Planinska matica, Ljubljana, 1937.

13
Julius Kugy.
Iz življenja gornika.
Založba Obzorja, Maribor, 1968.

14
Henry Hoek.
Čemu alpinizem, pages 19-22.
In Gregorin [12], 1937.

15
Tone Strojin.
Gorništvo.
Založba Tuma, Ljubljana, 1999.

16
Spominska tabla na steni cerkve v Alagni, postavljena avgusta 1992 ob 150. letnici prvega vzpona na Signalkuppe.

17
Le manuel de la montagne.
CAF, Éditions du Seuil, 2000.

Osnova tega prispevka je bila seminarska naloga, ki sem jo pripravil med izobraževanjem za gorniškega vodnika. Ko sem zgradil revijo e-Gora, je bilo njeno delovanje potrebno nekako preizkušati. V ta namen sem pripravil pričujoči zapis. Saj vem, da mu še marsikaj manjka in vendar naj bo tu zaradi zgodovinskih razlogov in tudi kot zbirka podatkov...
sobota 25.februar 2006 - 21:57 - france - france@sevsek.turni-klub-gora.si

Komentarji